Jež

Vse kar sem do nedavnega vedela o teh malih bitjih, je to, da kljub svoji majhnosti s svojim gibanjem, predvsem nočnim, ko jih ne moreš videti, povzročajo tak hrup, da pričakuješ, da boš zdaj zdaj pred seboj zagledal celega medveda, ne pa ježka.

In pol sem dobila na mail tole fotografijo:

Pogled na to čudovito bitjece od spodaj me je tako navdušil, da sem prebrskala net in odkrila:

- da imajo ljudje ježke za domače živali, kot mačke, pse, kanarčke, prašičke itd;
- da je zgodbica o ježkih z nataknjenimi jabolkami in hruškami čista izmišljotina, ker jedo predvsem insekte, zaradi česar doma ne boste več imeli muh, komarjev, mokarjev, moljev in ostale nadloge;
- da jih z mlečno hrano lahko ubijete, ker ne prenašajo laktoze;
- da se rodijo slepi in brez bodic;
- da radi tekajo v krogu;
- da so zelo radovedni in radi vohljajo naokoli, ob vsaki novi vonjavi pa v ustih ustvarijo peno, ki si jo potem vtirajo v svoje bodice (se še ne ve zakaj, mora pa izgledat zelo simpatično);
- da z lastnikom radi gledajo TV in v spanju smrčijo;
- da zanjo biti dobri prijatelji z mački itd.

Me prav zanima, kaj bi na zadnjo alinejo rekel Aiko.

Potrjeno

Moja muca Aiko ima obsesijo na pilico za nohte.

To zveni čisto nedolžno, lahko pa deluje totalno "skeri", ker se je pilica iz dneva v dan pojavljala tam, kjer je sama sigurno nisem pustila - dokler ni popolnoma izginila.

Pa sem kupila novo, čisto navadno, čistonič zanimivo pilco za nohte (je pa dobro pilila) in jo postavila na svoje mesto, kjer pa je naslednji dan, ko sem prišla iz službe, spet ni bilo!?

Je pa Aiko sumljivo tiho s svojimi velikimi očmi zvedavo pogledoval proti meni, kaj za vraga iščem, medtem ko je sam kot prilepljen ležal na kopalniški preprogi - pod katero sem seveda našla izgubljeno novo pilico, pod pralnim strojem pa še staro.

P.S. Novo sem pospravila v omaro, za vsak slučaj, staro pa ne. In ni je več tam, kjer sem jo pustila.

Po službeni dolžnosti

marsikdaj naredim kaj, kar je popolnoma skregano z vsako logiko bitja, ki se je nekoč postavilo na dve nogi, in kar bi drugače, če ne bi bilo vmes vprašanja rednega nakazila na moj bančni račun, z največjim gnusom zavrnila in dotičnega, ki mi je to nalogo naložil, poslala nekam, kjer mu zagotovo ne bi bilo prav nič prijetno.
Ekola primer.
Bila zmenjena ob dveh s sodnim tolmačem, ki sem ga našla na uradni spletni strani sodnih tolmačev, da mu dostavim originale, da jih zveže s prevodi, ki jih je pred tem lektoriral, in olepša s svojim sodnim pečatom. Originale in prevode je pred tem dobil po e-mailu, da bi lahko opravil svoje delo, valda, ker se nam je s tem pečatom, ponovno valda, zelooooo mudilo.
Ok.
Pridiham v tretje nadstropje dotične stavbe, se postavim pred vrata, pred katera mi je bilo rečeno, naj se postavim, in na njih zagledam tablico s prof. dr. (njegovo ime) vejica direktor (ime inštituta).
Opisati nasmešek na mojih ustih bi bila čista potrata prostora. Bi lahko na slepo zadela bolje?

Ven sem prišla brez pečata, brez vezave, brez prevoda, ampak z nalogo, da mu prinesem print prevoda, ki sem mu ga poslala po e-mailu v lekturo.

A kdo kaj razume?

PS. Na srečo je bil lep sončen dan. Ko bi le imela v torbici tudi superge.

Smo res že tako paranoični?

Na vselitveni žurki sem se pogovarjala z nekim tipom, sedaj borznikom, nekoč vzgojiteljem v vrtcu. In ker o borzi nimam blage veze, in me po pravici niti ne zanima, sva se pogovarjala o vsem čisto drugem, ko vmes navrže, da njegova hčerka hodi v vrtec, v katerem je včasih sam delal, ker je takrat veljal za najbolj liberalnega pri vzgoji, sedaj pa razmišlja, da bi jo iz tega vrtca izpisal.
"Zakaj le?" je bilo moje pričakovano vprašanje.
Pa mi pove, da je imela hčerka rojstni dan, pa so hoteli njene sovrstnike počastiti s torto, ki bi jo prinesli od njemu najboljšega slaščičarja v LJ, ki je samo nekaj metrov proč od vrtca samega. Pa so mu v vrtcu rekli, da no go, ker da ne more zagotoviti, da pri prenosu od slaščičarja do vrtca torta ne bo postala neužitna, zaradi česar da jo lahko naroči samo pri kuharici v vrtcu; cenejšo, nejedljivo ampak preverjeno nepokvarjeno.

Pa kdo si želi s torto pomoriti lastnega in kopico drugih otrok?

Kriza in še ena kriza

Ja, pa ne gre samo za krizo s pisanjem tegale bloga.
Sodelavec, faca, mi je nedavno tega rekel, da ga daje spomladanska utrujenost. Mene daje jesenski mraz, ki je prišel čisto prekmalu in nenapovedano. In takih presenečenj moje telo ne mara; sploh in še zdaleč ne, pod nobenim pogojem. Ima kar težave s prilagoditvijo, kaj jaz vem, zakaj. Ker pol, ko se enkrat sprijazni s tem, da bo pa sedaj obdobje neprijetnih, nizkih temperatur in da nima nobene izbire, ne protestira več in mirno prenese, da se celo zimo fjakam naokoli s kolesom.
Me je pa danes zjutraj pošteno zmrazilo, ko sem pri komaj sedmih tempraturah na kolesu zagledala najprej tipa v kratkih rokavih, pol pa še enega v kratkih hlačah. Raje ne opišem, kok sem bila zadekana sama.
Od kje za vraga jim ta toplokrvnost?

Ločevanje odpadkov

je nekaj, na kar poskušam navaditi sodelavce v službi. Zato sem jim namestila zabojnike za papir, embalažo in steklovino v skupni prostor, v svoji pisarni pa koše za smeti opremila z oznakami, kaj se v njih meče. Ja, pa navajam jih na to, da si plastenko vode ponovno napolnijo iz galone (cooler za vodo), namesto da plastenko zavržejo in si vzamejo novo, industrijsko napolnjeno. Plastične kozarce pa sem tudi ukinila (sem zloba, ne? me zanima, kaj se govori po kuloarjih).
Vprašanje je, kako človeku, ki je zrela oseba s svojimi navadami in karakterjem dopovedati, da papir sodi v koš za papir, plastenka v koš za plastiko, steklenica pa v koš za steklovino? Trudim se že cel teden, pa še vedno zjutraj, ko pridem v službo, v košu za plastiko najdem papir, v košu za papir pa plastenko. Pa v košu za vse ostale odpadke, ki je poleg zabojnika za steklovino, prazno steklenico. Mi kar zavre, priznam. Najraje bi napisala vsem kakšen zoprn e-mail, pa se zadržim, preštejem do deset in postavim odpadke na svoje mesto. Mogoče pa jim bom na intranet obesila tale video. Škodit ne more.

Refilanje plastenk pa jim gre bolje od rok. Vsaj to.

P.S. comment na video. Sama že kar nekaj časa s sabo nosim svojo neplastično nakupovalno vrečko, v moji priljubljeni črni barvi.

Spanje v Trnovem v avgustu

ko dogaja trnfest in je tvoje domovanje skoraj korak od Kuda FP - ga ni, spanja namreč, vsaj ne kvalitetnega.
Ob zaprtem oknu v poletni vročini ni šans, da bi zaspala, moj maček brez nočnega opazovanja skozi odprto okno pa tako ali tako ne more.
Pa ni problem v preglasni glasbi, ki bi donela v zgodnje jutro (organizatorji se desete zvečer, ko morajo utihniti, držijo skorajda do sekunde natančno, svaka jim čast - čeprav bi si takrat, ko mi glasba ugaja, želela, da bi podaljšali še za kakšne pol urce al pa mal več).
Problem ni v glasbi, problem je v folku.
Ne razumem, zakaj se je potrebno dreti? Na intervale? Do pete zjutraj? Na ves glas in to tako, da ne veš, ali bi v skrbi, da bodo bejbi (po statistiki sodeč se največ, popravek, samo derejo bejbe) od dretja odpovedale glasilke, poklical reševalce ali ji na glavo zvrnil vrč mrzle vode?
Podpiram trnfest, sem sama dostikrat tam, razumem pa tudi stanujoče v bližini, ki imajo službo od osmih, sedmih, šestih (reveži) zjutraj naprej. Razumem tudi, da je to samo en mesec. Česar ne razumem, pa je to dretje, zaradi česar in samo zaradi česar prebivalci v okolici Kud-a FP avgusta hodimo naokoli in v službo s trnfestovskimi podočnjaki.
Pri enakomernem šumu lahko skorajda vsakdo zaspi, dretje pa te vrže pokonci še iz tako globokega spanca.
Evo, sem izdavila, čeprav sem se v duhu podpore trnfesta do sedaj zadrževala.
JBG, lahko noč.

Obsesije

takšne ali drugačne. Ampak tale moja s fotoaparatom traja že preveč časa.
Klikam po netu, kaj se da kje dobit in za koliko, čeprav mi samo cena pove nekaj; en euro je pač en euro, tristo eurov pa tristo - tu ni nobene znanosti, filozofije, prepotrebnega predhodnega znanja. Ko pa pride zadeva do pixlov, f-jev, zoom-ov, ISO vrednosti in ostalih podatkov, ki ti jih natrosijo, pa zmrznem. WTF? Končno sem dojela, da rabim nekaj fotogafskega znanja, pa ne samo za nakup, predvsem za fotografiranje! Kaj pa naj bi drugega s fotoaparatom?
Ekola, in potem slučajno naletim na tale blog.

Massivci bili in odšli

Čeprav sem že dva meseca pred koncertom govorila, da na ta koncert pa vsekakor grem, sem zaradi svoje navade čakanja z nakupom do zadnje minute (ker na ta koncert pa tako al tako ne bo navala) valda ostala brez kart.

PS. Po odzivih sodeč se nimam za kej sekirat (slovenski pohlep, pač). Nasprotno, prihranila sem 40 EUR.

Fotoaparat

Še vedno ga nimam. Ampak danes me je kolega prepričeval v nakup Nikona coolpix P-80. Da so vsi pod 300 EU za en k... in da če že kupuem, naj neki, kar stoji, po domače povedano. Kaj vem. Sem prečekirala. Najcenejša ponudba (+ torbica + neka kartica, ki ne vem, čemu služi ) je kar preveč za moj budget, ampak baje je cool (če bi letos dobili še kakšen regres ...).

Zazid

Po dolgem času sem se spet ustavila pri prijatelju Duškotu v Zazidu (smer Črni kal, Bezovica in naprej proti hrvaški meji), ki mu je Ljubljana prekipela in si je v tej idilični vasici naredil svoj dom in zgradil hostel za kolesarje. Torej, kolesarski navdušenci, dobrodošli.

Ko se zbudiš

in ti sporočijo, da si ostal brez mame; ne predstavljam si bolečine, vendar mora biti hudo.
In danes se je to zgodilo moji dobri prijatlejici.

P.S. Dora, upam, da ti je tam, kjer si sedaj, kjerkoli je že to, lepo.

Živali takšne in drugačne

Že od nekdaj je moja teorija, da kdor nima rad živali, nima rad ljudi. Res je, da imamo ljudje takšne in drugačne fobije, ki smo jih pridobili z "nepravo" vzgojo (moja je pred kačami), ampak to ne pomeni, vsaj pri "normalnih" ljudeh ne, da te "fobične" živali sovražimo, ubijamo. Le poskrbimo za to, da vsak od nas lepo živi v svojem habitatu, in nikomur nič hudega.
Sama imam mucko, ki sem si jo izbrala (ali pa ona mene, ko je z velikimi vprašujočimi očmi edina pogledala iz škatle polne drugih mačkov) pri članici Društva za zaščito živali. Pogled na vse te mačke pri njej, z od ljudi pohabljenimi očmi, me bo preganjal še nekaj časa, članica, ki jim je dala topel dom, pa je bila gospa čez sedemdeset let z Alzheimerjevo boleznijo. Da?
Že nekaj časa ob vikendih tudi sprehajam pse iz zavetišča na Gmajnicah. Koristi meni, da se zluftam, koristi tudi njim, da se zluftajo. In vsakič, ko prideva s psom s sprehoda in ga čaka potencialen novi lastnik, mi je toplo pri srcu. Sama nobenega ne morem posvojit, ker nimam svojega stanovanja, mi je pa kul, da so še ljudje, ki ne gledajo samo na vrhunsko leglo in vrhunski redovnik, ampak imajo žival radi samo zato, ker je žival in potrebuje dom.
In Karli je danes dobil nov dom. Vso srečo, Karli!
(o.p. Še nimam fotkiča, na žalost, ker drugače bi lahko videli tega ljubkega psa, ali pa mojega ljubkega Aikota. Ampak delam na tem. Bo.)

Presenečenje dneva

In zanj je poskrbela Nta. Da razložim.
Pridem domov, prečekiram še poštni nabiralnik, kar naredim samo nekaj toliko časa, da računom naredim prosto pot od nesnage oglasnih sporočil, in ko račun dejansko pričakujem. No, danes sem ga iz prvega razloga, namesto nesnage reklam pa je v nabiralniku mirno čakala name pošiljka od Amazona. "Bemti, saj nisem nič naročila," mi roji po glavi, "spet pomota?" V teh dneh, odkar sem na novem naslovu, sem namreč opazila, da poštar zablodelo pošto brez slabe vesti nameni kar meni; kdo ve zakaj? Mirno pogledam naslovnika; jaz? Odprem pošiljko, že kar spodaj in, vzelo mi je sapo. Sedaj jo imam, The very best of Nina Simone. Jupi dipa da!
Hvala!!!

P.S. Zgodovina dva posta nazaj.
P.S. Nta, dobro si me potegnila s tistim, počakaj na popuste :).
P.S. Lili, hvala za lep namen. Kot dobljeno. Ti namesto kopije pustim, da obdržiš original, kaj praviš?

Tečem

priznam, čeprav sem včasih to zavračala z "Zakaj le bi se človek mučil, če mu ni treba?"; čeprav ne hujšam, ker mi ni treba, prej obratno; čeprav se ne pripravljam na noben organiziran tek (mogoče pa kdaj, kaj vem?); čeprav nisem v nikakršnem tekaškem forumu, čeprav bi se bilo dobro vsaj priklopit in izvedet, kakšna je prava oprema za tekat, ker je moja trenutno kr neki :).
Tečem, ker takrat obstajava samo jaz in cesta, nihče drug, nič drugega. In paše. Zelo.

Nina Simone

Carica, najboljši ženski vokal na svetovni glasbeni sceni, po mojem menenju, in bejba z možgani. Zanjo me je pred mnogimi leti navdušila Nta, ko mi je posodila njen The best of Nina Simone CD, ki si ga na mojo žalost nisem nikoli zapekla (moram ga nekje staknit, bemti). No, danes mi je zapasalo in sem na youtube poslušala nekaj njenih komadov: Sinnerman (noro), My baby just cares for me (legenda, vsakič ko ga puslušam/gledam mi je žal, da nisem bila dovolj trmasta, da bi prepričala starce, da igrati klavir pa vseeno ni tako brezvezna zadeva) in nešteti ostali. O ja, CD shop, I'm coming. Vredno imeti original.

Deseta Magdalena

se bo šopirila v T-shirtih, ki so kreacija Sašota Ovna, ki mu je uspelo uvrstiti se med zmagovalca (letos sta dva) natečaja za T-shirt Magdalene (njegove so babuške Magdalenke - "A decade"). Uspelo mu je tudi z vašo pomočjo, moji dragi prijatelji. Hvala.

Po dolgem času spet na Špici

Dolgo časa mi je bila kul, za prebrat Sobotno prilogo Dela, poglavje kakšne knjige, čvek s prijateljico, potem pa sem pred kakšnim letom dobla občutek, da so se tam začeli zbirati glasni ljubljanski pozerji, ki so nekako in ne vem zakaj, zalutali in spregledali Mačka. In do danes me ni bilo tam. Čeprav sem jo pogrešala, predvsem legendarnega natakarja, ki ti prinese tisto, kar nisi naročil, če ti pa že prinese to, kar si naročil, nikakor ne more pogruntati, koliko drobiža ti mora vrniti. Vedno pa pripomni kakšno simpatično.
In danes se primajam tja in taista oseba od daleč skoraj zakriči: "Ma kje si mi ti ljepotice? Laško?" Vesela, da je še živ, mu rečem: "Ma tukaj sem. Laško, ja. In kako kaj?" Pa on v svojem stilu: "Zdaj vse v redu."
Simpatično. Tudi ljubljanskih mačkotov nisem videla. Morda pa Špica spet postajo to, kar je nekoč bila.
Aja, pa s sabo sem imela knjigo, ki mi jo je posodila prijateljica, God's spy od Juan Gomez Jurado-ja. Umori v Vatikanu, na kratko. Me je potegnila, tako da današnji večer ne bo prevajanja, draga službo moja.

P.S. Nujno si moram nabavit fotoaparat. Kakšnega ne predragega.

Tudi letos nisem mogla, da ne bi

v tednu slovenske knjige kupila vsaj ene knjige, kljub omejenemu osebnemu proračunu, ki je večinoma namenjen najemnini za stanovanje in stroškom za elektriko, upravljanje itd, in kljub temu, da knjig pri meni pa res ne manjka. Nekaj sem jih bila sicer primorana pustiti pri starših zaradi upora mojih selitvenih pomagačev, da takšne količine knjig pa res ne bodo več prenašali sem in tja, nekaj pa jih je, na mojo veliko žalost in raztresenost, ostalo v prejšnjem stanovanju - upam, da jih nekoč vendarle dobim nazaj. No, tokrat sem se zagledala v Preklete kadilce od Svetlane Makarovič. Ravno pravo čtivo po večernem prevajanju, jutri pa jo posodim prijateljici, ki me je že danes klicala, da nujno potrebuje kakšno čtivo, drugače se ji bo, tokrat zares, utrgalo od dolgčasa, ker strank pač ni toliko, da bi ji zapolnjevale osemurni delovni čas.
Aja, baje je lepo, da v tednu knjige knjigo komu tudi podarimo. Mogoče pa tile Prekleti kadilci vendarle ne bodo samo posojeni.

Danes nisem šla v službo

Ker sem spala. Rabila sem. Nekoč sem zlahka žurala med tednom, spala po štiri ure na noč, pa vseeno šla naslednji dan v službo. No, ti časi so minili. Če bi danes šla delat, bi me moj nadrejeni pravgotovo poslal domov, skupaj z mojo delovno knjižico, čeprav je na Finskem (nadrejeni, ne knjižica). Keš pa rabim, tako da, raje dan dopusta kot pa služba.
Mi pa včeraj res ne bi bilo treba it na Tide v Orto. Pa ne zaradi benda, ta je čisto OK. Zaradi lastnega ega. Če bi podeljevali nagrado za nastarejšo udeleženko koncerta, bi jo dobila. Zagotovo. Ni dvoma.
Bemti leta.

Glasba iz slovenskih filmov in reklam

... v izvedbi Draga Ivanuše s svojo trojko (Jelena Ždrale, Nino de Gleria in Aleš Rendla). Toplo priporočam. Bilo na poslušanje v klubu CD. Morda še kdaj kje drugje.

Ljubljana "nije velika varoš"

.. naključno izveš stvari, ki ji ne želiš vedeti in ki ti pustijo nič drugega kot veliko bolečino.
Jebi ga, bomo šli tudi čez to. In kot bi rekel Saško: "Nič lažjega!".

Happy

Dobila flat, jupi di! Selitev čez vikend, skupaj z Aikotom, da ne bo pomote, čeprav bo on nad še eno selitvijo verjetno manj navdušen kot jaz. Ga pa čaka ogromno okno, skozi katerega si bo lahko z varne razdalje ogledoval življenje v Trnovem.
Da razložim.
Aiko je stanovanjski maček od rojstva, ne vajen življenja na prostem. Pa vendar,
včeraj je po enomesečnem zbiranju poguma le stopil iz sobe na plano. In ubogi revež se je takoj, pa ne po lastni volji, spustil v boj z lokalnim vaškim mačkom, pravo mrcino, tako rekoč. Situacija ni bila prav nič prijetna, ne za slišat, ne za videt, na srečo pa se je končalo brez poškodb, vsaj za Aikota. Kako jo je odnesla mrcina, vesta samo Aiko in ona, Aikota pa z nobeno ukano ni več za spravit na plano.
Torej okno ne bo tako slaba alternativa, upam.

Štiriintrideset

sem dopolnila danes. Hudo.
Sem zasledila, da danes praznuje tudi "plastičnjak". Vse najboljše!

Prekleta draga Ljubljana

kjer ne moreš dobit garsonjere, ki ne bi bila v razpadajočem stanju, za manj kot 400 EUR na mesec. Potem pa ti za ta denar še pogojujejo: "Živali pa ne, sploh pa ne mačka! Ja, pa kadilcev tudi ne maramo. Pa, a veste, ne se tuširat po deseti zvečer, pa pred osmo zjutraj tudi ne." Halo? Sita sem jih, prenapihnjencev, ki samo zato, ker imajo stanovanje odveč, mislijo, da so bogovi in izkoriščajo in molzejo navadno rajo. In najbolj noro je to, da se vsaka najgrša in najmanjša luknja za ta keš odda. Ker pride nekdo in potegne iz žepa keš za dve varščini in dve najemnini vnaprej. In lastnik se potem buta po glavi, zakaj za vraga ni postavil višje najemnine, vsaj 450 Eur. In naslednjič jo bo in spet se bo pojavil nekdo, ki bo plačal, in lastnik se bo spet sekiral, naslednjič pa dobil še več. Ja, pohlep nima meja, bedakov pa tudi nikol ne zmanjka.

Čuden občutek

ko se zaveš, da si po štirinajstih letih spet na začetku in ti od teh štirinajstih let ostanejo samo spomini in tvoj maček.

Poskus

ki je očitno uspel, čeprav sem totalni blog debil, ki bere samo dva bloga dveh prijateljic, ki sta rodili dan pred mojim rojstnim datumom, in ki sta razlog za to, da sem se sploh potrudila zaštekat to blog zadevo. Trajalo je eno leto.
Kaj vem, mogoče pa me bo zagrabilo?