Ločevanje odpadkov

je nekaj, na kar poskušam navaditi sodelavce v službi. Zato sem jim namestila zabojnike za papir, embalažo in steklovino v skupni prostor, v svoji pisarni pa koše za smeti opremila z oznakami, kaj se v njih meče. Ja, pa navajam jih na to, da si plastenko vode ponovno napolnijo iz galone (cooler za vodo), namesto da plastenko zavržejo in si vzamejo novo, industrijsko napolnjeno. Plastične kozarce pa sem tudi ukinila (sem zloba, ne? me zanima, kaj se govori po kuloarjih).
Vprašanje je, kako človeku, ki je zrela oseba s svojimi navadami in karakterjem dopovedati, da papir sodi v koš za papir, plastenka v koš za plastiko, steklenica pa v koš za steklovino? Trudim se že cel teden, pa še vedno zjutraj, ko pridem v službo, v košu za plastiko najdem papir, v košu za papir pa plastenko. Pa v košu za vse ostale odpadke, ki je poleg zabojnika za steklovino, prazno steklenico. Mi kar zavre, priznam. Najraje bi napisala vsem kakšen zoprn e-mail, pa se zadržim, preštejem do deset in postavim odpadke na svoje mesto. Mogoče pa jim bom na intranet obesila tale video. Škodit ne more.

Refilanje plastenk pa jim gre bolje od rok. Vsaj to.

P.S. comment na video. Sama že kar nekaj časa s sabo nosim svojo neplastično nakupovalno vrečko, v moji priljubljeni črni barvi.

Spanje v Trnovem v avgustu

ko dogaja trnfest in je tvoje domovanje skoraj korak od Kuda FP - ga ni, spanja namreč, vsaj ne kvalitetnega.
Ob zaprtem oknu v poletni vročini ni šans, da bi zaspala, moj maček brez nočnega opazovanja skozi odprto okno pa tako ali tako ne more.
Pa ni problem v preglasni glasbi, ki bi donela v zgodnje jutro (organizatorji se desete zvečer, ko morajo utihniti, držijo skorajda do sekunde natančno, svaka jim čast - čeprav bi si takrat, ko mi glasba ugaja, želela, da bi podaljšali še za kakšne pol urce al pa mal več).
Problem ni v glasbi, problem je v folku.
Ne razumem, zakaj se je potrebno dreti? Na intervale? Do pete zjutraj? Na ves glas in to tako, da ne veš, ali bi v skrbi, da bodo bejbi (po statistiki sodeč se največ, popravek, samo derejo bejbe) od dretja odpovedale glasilke, poklical reševalce ali ji na glavo zvrnil vrč mrzle vode?
Podpiram trnfest, sem sama dostikrat tam, razumem pa tudi stanujoče v bližini, ki imajo službo od osmih, sedmih, šestih (reveži) zjutraj naprej. Razumem tudi, da je to samo en mesec. Česar ne razumem, pa je to dretje, zaradi česar in samo zaradi česar prebivalci v okolici Kud-a FP avgusta hodimo naokoli in v službo s trnfestovskimi podočnjaki.
Pri enakomernem šumu lahko skorajda vsakdo zaspi, dretje pa te vrže pokonci še iz tako globokega spanca.
Evo, sem izdavila, čeprav sem se v duhu podpore trnfesta do sedaj zadrževala.
JBG, lahko noč.

Obsesije

takšne ali drugačne. Ampak tale moja s fotoaparatom traja že preveč časa.
Klikam po netu, kaj se da kje dobit in za koliko, čeprav mi samo cena pove nekaj; en euro je pač en euro, tristo eurov pa tristo - tu ni nobene znanosti, filozofije, prepotrebnega predhodnega znanja. Ko pa pride zadeva do pixlov, f-jev, zoom-ov, ISO vrednosti in ostalih podatkov, ki ti jih natrosijo, pa zmrznem. WTF? Končno sem dojela, da rabim nekaj fotogafskega znanja, pa ne samo za nakup, predvsem za fotografiranje! Kaj pa naj bi drugega s fotoaparatom?
Ekola, in potem slučajno naletim na tale blog.