Po službeni dolžnosti

marsikdaj naredim kaj, kar je popolnoma skregano z vsako logiko bitja, ki se je nekoč postavilo na dve nogi, in kar bi drugače, če ne bi bilo vmes vprašanja rednega nakazila na moj bančni račun, z največjim gnusom zavrnila in dotičnega, ki mi je to nalogo naložil, poslala nekam, kjer mu zagotovo ne bi bilo prav nič prijetno.
Ekola primer.
Bila zmenjena ob dveh s sodnim tolmačem, ki sem ga našla na uradni spletni strani sodnih tolmačev, da mu dostavim originale, da jih zveže s prevodi, ki jih je pred tem lektoriral, in olepša s svojim sodnim pečatom. Originale in prevode je pred tem dobil po e-mailu, da bi lahko opravil svoje delo, valda, ker se nam je s tem pečatom, ponovno valda, zelooooo mudilo.
Ok.
Pridiham v tretje nadstropje dotične stavbe, se postavim pred vrata, pred katera mi je bilo rečeno, naj se postavim, in na njih zagledam tablico s prof. dr. (njegovo ime) vejica direktor (ime inštituta).
Opisati nasmešek na mojih ustih bi bila čista potrata prostora. Bi lahko na slepo zadela bolje?

Ven sem prišla brez pečata, brez vezave, brez prevoda, ampak z nalogo, da mu prinesem print prevoda, ki sem mu ga poslala po e-mailu v lekturo.

A kdo kaj razume?

PS. Na srečo je bil lep sončen dan. Ko bi le imela v torbici tudi superge.