Živali takšne in drugačne

Že od nekdaj je moja teorija, da kdor nima rad živali, nima rad ljudi. Res je, da imamo ljudje takšne in drugačne fobije, ki smo jih pridobili z "nepravo" vzgojo (moja je pred kačami), ampak to ne pomeni, vsaj pri "normalnih" ljudeh ne, da te "fobične" živali sovražimo, ubijamo. Le poskrbimo za to, da vsak od nas lepo živi v svojem habitatu, in nikomur nič hudega.
Sama imam mucko, ki sem si jo izbrala (ali pa ona mene, ko je z velikimi vprašujočimi očmi edina pogledala iz škatle polne drugih mačkov) pri članici Društva za zaščito živali. Pogled na vse te mačke pri njej, z od ljudi pohabljenimi očmi, me bo preganjal še nekaj časa, članica, ki jim je dala topel dom, pa je bila gospa čez sedemdeset let z Alzheimerjevo boleznijo. Da?
Že nekaj časa ob vikendih tudi sprehajam pse iz zavetišča na Gmajnicah. Koristi meni, da se zluftam, koristi tudi njim, da se zluftajo. In vsakič, ko prideva s psom s sprehoda in ga čaka potencialen novi lastnik, mi je toplo pri srcu. Sama nobenega ne morem posvojit, ker nimam svojega stanovanja, mi je pa kul, da so še ljudje, ki ne gledajo samo na vrhunsko leglo in vrhunski redovnik, ampak imajo žival radi samo zato, ker je žival in potrebuje dom.
In Karli je danes dobil nov dom. Vso srečo, Karli!
(o.p. Še nimam fotkiča, na žalost, ker drugače bi lahko videli tega ljubkega psa, ali pa mojega ljubkega Aikota. Ampak delam na tem. Bo.)