Bosa in naga ...

...v prenesenem pomenu besede.

Ampak res sem se tako počutila ta ponedeljek popoldne, ko sem ugotovila, da so mi iz pisarne v službi ukradli torbico z vsem: dokumenti, karticami, kešom, ključi, mobitelom, očali, celo kapo in rokavicami (zunaj pa mraz), da o kozmetiki ne govorim ...

Sem se nekako znašla, ni panike, pa vendar ...

Ne štekam. Dobro, če rabiš denar, vzemi ga. Vzemi mobitel in ga prodaj. Pa dej še očala, za boga, če misliš, da boš profitiral, čeprav so poleg cene nosila tudi visoko čustveno vrednost, ker so mi bila podarjena za rojstni dan, pa še bolje sem izgledala v njih kot brez.

Sam pusti mi ključe, da pridem domov in nahranim mačke. Pusti mi dokumente, ker ne vem, kaj lahko z njimi počneš drugega, kot da mi narediš nepotrebno štalo in stroške. Ok, mogoče passport, pa ga mej, prodaj, dokler ga lahko.

Pa še nekaj. Če ti kadarkoli in kjerkoli ukradajo službeni telefon, računalnik, kartico in druge pritikline, škodo nosi delodajalec, ker je zavarovan. Ti ne plačaš niti centa.

Če pa ti v službi, v službenem času ukradejo osebni telefon, kartice in ostale pritikline, nosiš škodo in posledice sam - čeprav delodajalec ni poskrbel za varnost.

Kje je logika?

P.S.: Da se razumemo. Če si toliko g..., da osebne zadeve pustiš ležati na vidnem mestu, nosi posledice! Če pa imaš spravljene daleč od vidnega polja še tako ostrookega posameznika, ki ga srbijo prsti, pa ...

P.S. Vse navedbe, zapisane v moški spolni obliki, veljajo tudi za ženski in srednji spol.

Jež

Vse kar sem do nedavnega vedela o teh malih bitjih, je to, da kljub svoji majhnosti s svojim gibanjem, predvsem nočnim, ko jih ne moreš videti, povzročajo tak hrup, da pričakuješ, da boš zdaj zdaj pred seboj zagledal celega medveda, ne pa ježka.

In pol sem dobila na mail tole fotografijo:

Pogled na to čudovito bitjece od spodaj me je tako navdušil, da sem prebrskala net in odkrila:

- da imajo ljudje ježke za domače živali, kot mačke, pse, kanarčke, prašičke itd;
- da je zgodbica o ježkih z nataknjenimi jabolkami in hruškami čista izmišljotina, ker jedo predvsem insekte, zaradi česar doma ne boste več imeli muh, komarjev, mokarjev, moljev in ostale nadloge;
- da jih z mlečno hrano lahko ubijete, ker ne prenašajo laktoze;
- da se rodijo slepi in brez bodic;
- da radi tekajo v krogu;
- da so zelo radovedni in radi vohljajo naokoli, ob vsaki novi vonjavi pa v ustih ustvarijo peno, ki si jo potem vtirajo v svoje bodice (se še ne ve zakaj, mora pa izgledat zelo simpatično);
- da z lastnikom radi gledajo TV in v spanju smrčijo;
- da zanjo biti dobri prijatelji z mački itd.

Me prav zanima, kaj bi na zadnjo alinejo rekel Aiko.

Potrjeno

Moja muca Aiko ima obsesijo na pilico za nohte.

To zveni čisto nedolžno, lahko pa deluje totalno "skeri", ker se je pilica iz dneva v dan pojavljala tam, kjer je sama sigurno nisem pustila - dokler ni popolnoma izginila.

Pa sem kupila novo, čisto navadno, čistonič zanimivo pilco za nohte (je pa dobro pilila) in jo postavila na svoje mesto, kjer pa je naslednji dan, ko sem prišla iz službe, spet ni bilo!?

Je pa Aiko sumljivo tiho s svojimi velikimi očmi zvedavo pogledoval proti meni, kaj za vraga iščem, medtem ko je sam kot prilepljen ležal na kopalniški preprogi - pod katero sem seveda našla izgubljeno novo pilico, pod pralnim strojem pa še staro.

P.S. Novo sem pospravila v omaro, za vsak slučaj, staro pa ne. In ni je več tam, kjer sem jo pustila.

Po službeni dolžnosti

marsikdaj naredim kaj, kar je popolnoma skregano z vsako logiko bitja, ki se je nekoč postavilo na dve nogi, in kar bi drugače, če ne bi bilo vmes vprašanja rednega nakazila na moj bančni račun, z največjim gnusom zavrnila in dotičnega, ki mi je to nalogo naložil, poslala nekam, kjer mu zagotovo ne bi bilo prav nič prijetno.
Ekola primer.
Bila zmenjena ob dveh s sodnim tolmačem, ki sem ga našla na uradni spletni strani sodnih tolmačev, da mu dostavim originale, da jih zveže s prevodi, ki jih je pred tem lektoriral, in olepša s svojim sodnim pečatom. Originale in prevode je pred tem dobil po e-mailu, da bi lahko opravil svoje delo, valda, ker se nam je s tem pečatom, ponovno valda, zelooooo mudilo.
Ok.
Pridiham v tretje nadstropje dotične stavbe, se postavim pred vrata, pred katera mi je bilo rečeno, naj se postavim, in na njih zagledam tablico s prof. dr. (njegovo ime) vejica direktor (ime inštituta).
Opisati nasmešek na mojih ustih bi bila čista potrata prostora. Bi lahko na slepo zadela bolje?

Ven sem prišla brez pečata, brez vezave, brez prevoda, ampak z nalogo, da mu prinesem print prevoda, ki sem mu ga poslala po e-mailu v lekturo.

A kdo kaj razume?

PS. Na srečo je bil lep sončen dan. Ko bi le imela v torbici tudi superge.

Smo res že tako paranoični?

Na vselitveni žurki sem se pogovarjala z nekim tipom, sedaj borznikom, nekoč vzgojiteljem v vrtcu. In ker o borzi nimam blage veze, in me po pravici niti ne zanima, sva se pogovarjala o vsem čisto drugem, ko vmes navrže, da njegova hčerka hodi v vrtec, v katerem je včasih sam delal, ker je takrat veljal za najbolj liberalnega pri vzgoji, sedaj pa razmišlja, da bi jo iz tega vrtca izpisal.
"Zakaj le?" je bilo moje pričakovano vprašanje.
Pa mi pove, da je imela hčerka rojstni dan, pa so hoteli njene sovrstnike počastiti s torto, ki bi jo prinesli od njemu najboljšega slaščičarja v LJ, ki je samo nekaj metrov proč od vrtca samega. Pa so mu v vrtcu rekli, da no go, ker da ne more zagotoviti, da pri prenosu od slaščičarja do vrtca torta ne bo postala neužitna, zaradi česar da jo lahko naroči samo pri kuharici v vrtcu; cenejšo, nejedljivo ampak preverjeno nepokvarjeno.

Pa kdo si želi s torto pomoriti lastnega in kopico drugih otrok?

Kriza in še ena kriza

Ja, pa ne gre samo za krizo s pisanjem tegale bloga.
Sodelavec, faca, mi je nedavno tega rekel, da ga daje spomladanska utrujenost. Mene daje jesenski mraz, ki je prišel čisto prekmalu in nenapovedano. In takih presenečenj moje telo ne mara; sploh in še zdaleč ne, pod nobenim pogojem. Ima kar težave s prilagoditvijo, kaj jaz vem, zakaj. Ker pol, ko se enkrat sprijazni s tem, da bo pa sedaj obdobje neprijetnih, nizkih temperatur in da nima nobene izbire, ne protestira več in mirno prenese, da se celo zimo fjakam naokoli s kolesom.
Me je pa danes zjutraj pošteno zmrazilo, ko sem pri komaj sedmih tempraturah na kolesu zagledala najprej tipa v kratkih rokavih, pol pa še enega v kratkih hlačah. Raje ne opišem, kok sem bila zadekana sama.
Od kje za vraga jim ta toplokrvnost?

Ločevanje odpadkov

je nekaj, na kar poskušam navaditi sodelavce v službi. Zato sem jim namestila zabojnike za papir, embalažo in steklovino v skupni prostor, v svoji pisarni pa koše za smeti opremila z oznakami, kaj se v njih meče. Ja, pa navajam jih na to, da si plastenko vode ponovno napolnijo iz galone (cooler za vodo), namesto da plastenko zavržejo in si vzamejo novo, industrijsko napolnjeno. Plastične kozarce pa sem tudi ukinila (sem zloba, ne? me zanima, kaj se govori po kuloarjih).
Vprašanje je, kako človeku, ki je zrela oseba s svojimi navadami in karakterjem dopovedati, da papir sodi v koš za papir, plastenka v koš za plastiko, steklenica pa v koš za steklovino? Trudim se že cel teden, pa še vedno zjutraj, ko pridem v službo, v košu za plastiko najdem papir, v košu za papir pa plastenko. Pa v košu za vse ostale odpadke, ki je poleg zabojnika za steklovino, prazno steklenico. Mi kar zavre, priznam. Najraje bi napisala vsem kakšen zoprn e-mail, pa se zadržim, preštejem do deset in postavim odpadke na svoje mesto. Mogoče pa jim bom na intranet obesila tale video. Škodit ne more.

Refilanje plastenk pa jim gre bolje od rok. Vsaj to.

P.S. comment na video. Sama že kar nekaj časa s sabo nosim svojo neplastično nakupovalno vrečko, v moji priljubljeni črni barvi.